Spolna vzgoja v šolah: bi morali povedati več?

Spolno izobraževanje ali izobraževanje o spolnosti? Kaj bolj koristi našim otrokom in kaj trenutno imamo....

Šolski sistem in spolna vzgoja

Izobraževanje na področju spolnosti je pri nas prepuščeno posameznim učiteljem, tako na osnovnošolski kot srednješolski ravni. Poseben predmet spolne vzgoje ne obstaja. Učitelji niso ustrezno pedagoško podkovani za učenje, saj jih na to fakulteta ne pripravi. Ker ne obstaja metodologija poučevanja in učna snov ni strokovno pripravljena (ni učbenikov), so otroci v naših šolah deležni informacij, ki jih iz lastnih izkušenj lahko podajajo učitelji. Dovolj slabo je, da ni spolne vzgoje v šolah, še veliko slabše je, da posamezni učitelji brez strokovnega znanja in metodološkega pristopa otroke izobražujejo o spolnosti.

Vse temelji na mitu, da, ker smo odrasli, spolnost poznamo. Dodaten mit je, da učitelji in profesorji, ker spadajo v srednji sloj in imajo končano visoko izobrazbo, vedo. Temu mitu zapadejo ne samo otroci, ampak tudi starši. Vsi strokovni delavci v šolstvu vedo o spolnosti ravno toliko, kot vedo iz lastnih izkušenj in lastnega zanimanja za to področje. Biologi vedo veliko o reprodukciji in spolnih boleznih, psihologi o čustvenem aspektu spolnosti, slovenisti o ljubezni v leposlovju, vendar se s spolnostjo kot posebnim delom človeške stvarnosti ne ukvarja nihče in tudi ni kompetenten za podajanje izjav o njej, razen v zasebnem življenju. Ker naš učni sistem tega niti ne predvideva, se spolnosti dotaknejo samo mimogrede, zavedajoč se, da s svojim podajanjem informacij prevzemajo tudi odgovornost za življenja otrok. To je še dodaten razlog, da o spolnosti raje molčijo, četudi bi njihovi nasveti dejansko lahko pomagali vedoželjnim otrokom.

Ali spolna vzgoja v šolah sploh lahko doseže svoj cilj?

Problematika je na žalost še veliko širša. Četudi bi v šolah uvedli obvezno spolno vzgojo, bi bil učinek vprašljiv. V Veliki Britaniji psihologi ugotavljajo, da izobraževanje o spolnosti na klasičen način – razred, predavatelj, 20 otrok - nima zadovoljivih učinkov. Razlogi so predvsem v tem, da spolni razvoj in s tem zanimanje za spolnost pri otrocih nastopita zelo različno. Različne so tudi potrebe v zanimanju deklet in fantov, tistih, ki so s spolnostjo že spoznali, in tistih čisto nedolžnih. Poleg tega otroci figuri učitelja ne zaupajo, dokler z njim ne vzpostavijo medosebnega stika in začutijo, da je zaupanja vreden, da ga lahko vprašajo vse in da jim bo odgovoril v njihovem jeziku, da se bo potrudil, da ga bodo razumeli, ne le drdral pripravljene odgovore. Otroci imajo neverjetno sposobnost, da takoj prepoznajo, ali nekdo nekaj pripoveduje zato, ker mora in je naučen, ali zato, ker ga področje veseli in je na njem strokovnjak. Vendar je lahko za otroka marsikdo strokovnjak iz popolnoma napačnih razlogov.

Spolna vzgoja od ust do ust

Učenje od ust do ust, preko izkušenih prijateljev, iz revij za smrklje in smrkavce, vse to so kanali, ki izpolnjujejo vlogo šolskega sistema. Ampak predstavljajte si za trenutek, da bi otrokovo znanje fizike krojili najboljši prijatelj od kolega, novinarka in starejši brat. Vsi bi še vedno živeli na ploski zemlji. Četudi je doseg šolskega sistema omejen, bi vpeljava spolne vzgoje v večjem obsegu še vedno lahko naredila veliko dobrega in nič slabega, če ignoriramo tradicionalno-konzervativno mnenje. Dejansko nekateri ljudje še danes verjamejo, da bi učenje spolnosti v šolah povzročilo veliko gorja, čeprav še vedno čakamo kakršenkoli dokaz v podkrepitev njihovih strahov. Znanje ne dela ljudi zlobnih, čeprav je marsikdo že uporabil znanje v zle namene. Mnogi med njimi tudi zaradi spolnih frustracij....