Smo do svoje spolnosti dovolj sproščeni?

Je to sploh možno? Je to le nek neuresničljiv ideal? Ali obstaja pravilo, kako bi morali gledati na spolnost?

„Naš“ pogled na spolnost je zakoličen glede na različne dejavnike

Naš pogled na spolnost je malokdaj res naš. Na spolnost gledamo tako, kot nanjo gleda večina našega okolja. Nekateri v tem pretiravajo, nekateri se od tega odklonijo. Vendar se s tem ne izognejo vplivu večinskega pogleda, saj je njihov odklon definiran z njim. Ljudje imamo radi trdna dejstva in razumljiv svet. Ko je Freud šokiral znanstveno javnost z idejo, da nas ravno spolni nagon dela takšne kot smo, da je odgovoren za celotni razvoj osebnosti, je bilo odkritje težko sprejeti. Ampak njegove teze so ostale na področju znanosti. Vednost in razmišljanje o spolnosti med navadnimi smrtniki ostaja prepuščeno področju družine, Cerkve, šole. Ves čas se v to mešajo različni vplivi. Literatura, znanost (biologija, medicina, psihologija, sociologija, antropologija) Naše znanje raste tudi z razširitvijo in dostopnostjo medijev, zadnje čase predvsem interneta. Svoj delež dodamo tudi ustvarjalci tega spletnega portala. Človek je vržen v ta bazen znanja, resnic, polresnic in laži, verjetij, upanja in obupa. Žene ga njegova želja po znanju, primarna radovednost in nebroj kemičnih reakcij v telesu. Do informacij smo premalo kritični, saj vsak zaupa nekemu viru. Otroci staršem, verniki Cerkvi, racionalisti razumu, romantiki čustvom, nekateri knjigam, drugi Discovery Channel -u, tretji le svojim zdravnikom, spet drugi ezoteričnim znanjem iz drugih kultur. Svoje znanje o spolnosti črpamo iz mnogih virov, na neki točki se ustavimo in rečemo, to bom verjel, to se mi zdi sprejemljivo.

Težave „znanosti“ o spolnosti

Vsaka znanost se začne tako, da si izbere predmet raziskovanja. Znanost o spolnosti si tako izbere spolnost in se v naslednjem koraku ustavi in reče, kaj pa je sploh spolnost? Je spolnost način reprodukcije, niz kemičnih postopkov v naših telesih? Je spolnost izraz duševne naklonjenosti med dvema človekoma, ki sta si obljubila zvestobo? Je spolnost samo seks, ali je tudi ljubezen? Ne morem napisati vseh hipotez o tem, kako bi lahko spolnost definirali, vendar upam, da opazite, kako težko je ujeti spolnost v en predal. Zato se s spolnostjo ukvarjajo vse znanosti po malem. Ene več, druge manj. Psihologi so ugotovili, da so fizične težave lahko povezane z duševnostjo. Zdravniki so ugotovili ravno obratno. Biologi secirajo spolnost, zanima jih le njena funkcija. Teologi premišljajo o povezave svetega in spolnosti, antropologi o vplivu spolnosti na celotnega človeka. Vsaka znanost v dobri nameri, da bi odkrila nekaj v svojo korist in zadovoljila znanstvenim kriterijem vzame ubogo „kurbo“ spolnost in jo obravnava na svoj način. Področje spolnosti nima enotnega predmeta. Nima posebne metode obravnavanja. Zato ne more imeti posebnega statusa, ki ga lahko imajo druge znanosti.

Kako se znajti med zmešnjavo informacij?

Spolnost je tako globoko prepletena z našim bitjem, da o njej ne moremo govoriti objektivno. V te zanke so se ujeli vsi, ki so to poskušali, tudi veliki Freud. Njegov odnos do spolnosti in žensk veje iz vsakega zapisanega stavka njegovih analiz. Čeprav je bil precej pred svojim časom, je bil njegov nemočen ujetnik. Tudi jaz in vi, pišoči in beroči, smo ujetniki obzorja časa. Vemo, da je spolnost namenjena reprodukciji, hkrati pa je zato skoraj ne uporabljamo več. Vemo, kaj povzroči spolno nasilje, izkoreninit ga ne znamo niti ga ne prepoznamo. Vemo, da imamo moški penis in ženske vagino in prsi, na obali pa se vsi zgražamo nad nagci, še posebej če niso „estetski“. Še vedno ne vemo, ali nagi starši otrokom povzročajo travme ali ne. Verjamemo, da je monogamija naravna, čeprav je vse prej kot to. Ne vemo, ali je spolna vzgoja dobra ali slaba, kakšen vpliv ima pornografija, ki očitno nobenemu ni erotična, gleda pa jo vedno več ljudi. Ne vemo, od kod izvira naša spolna usmerjenost, kaj povzroči zasuk v homoseksualnost. Na svetu ni človeka, ki bi za to dal roko v ogenj – dobesedno. Vsa dejstva se izkažejo za mnenje, za osebno izkušnjo ali približek resnici. Če vržemo kamen v zrak, bo padel na tla. To je gotovost. V spolnosti ni nobene gotovosti. So kemijske in biološke funkcije, vendar nihče ne smatra spolnosti kot biološko funkcijo.

Kako se torej znajti? Iskren odgovor je: težko. Ampak človekova vednost napreduje od zmote do naslednje zmote in hkrati raste. Vemo vedno več, čeprav še vedno ne vemo zagotovo. Zato ostaja upanje za našo vednost in s tem odnos do spolnosti. Učimo se in ostajamo ponižni do kompleksnosti življenja.