Je spolna vzgoja res naloga medijev?

Ko smo dovolj veliki, da poiščemo informacije o seksu na medmrežju, je že prepozno, da bi lahko bistveno spremenili naš pogled na spolnost.

Spolnost je še vedno tabu. Sodeč po objavljanju spolnosti v javnih občilih sicer tega ni opaziti, lahko pa to opazimo, če se poglobimo v spolnost, kot se kaže v družinah, v partnerstvih, v pogovorih med prijatelji. Spolnost, ki jo oklestimo ekskluzivnosti, s katero je večkrat okičena, je še vedno področje, ki večini ljudem povzroča preglavice. Ekskluzivno in odprto poročanje o seksu ne prinaša drastičnih sprememb v medčloveških odnosih in resničnih sprememb na najbolj intimnem nivoju spolnosti.

Moč javnih občil pri detabuiziranju spolnosti

Vsak posameznik lahko največ naredi pri detabuizaciji seksa. Danes pa se zdi, da smo vzgojo in razpravo (o spolnosti) prepustili v roke družbe. Prepuščanje vajeti v roke družbi, šoli, zdravnikom, javnim občilom je nesprejemljivo. Na medije se obračajo starši v upanju, da bodo opravili starševsko vlogo. Mediji imajo na človekovo dojemanje velik vpliv, ki je lahko tako pozitiven, kot negativen. Negativen vpliv medijev ne pomeni le dostop do pornografije ali nevarnost, da pedofilija vstopi v dom preko interneta, kar so najpogostejše skrbi staršev. Negativna je lahko vsaka informacija, ki jo otrok dobi, če ni ob tem ustrezne starševske vzgoje. Govorjenje o seksu v javnih občilih je seveda lahko dober način dopolnjevanja tega, kar se naučimo v družini, ne more pa biti nadomestilo.

Javna občila lahko poročajo, osveščajo, a že malo težje vzgajajo o seksu. Javna občila bijejo nesmiselen boj, če je v osnovi človekov odnos do seksa napačen. Največja prepreka pri spreminjanju odnosa do spolnosti so medčloveški odnosi in nasploh odnos človeka do svojega telesa in vsega, kar mu nudi. Kljub temu, da so mediji vedno močnejši vir informacij, h katerim se zateka vse več ljudi in mnogi svarijo pred njihovim škodljivim vplivom, njihov vpliv ne more preseči tega, kar nam vgradijo starši in naša širša socialna mreža že v najzgodnejšem otroštvu. Vpliv javnih občil na spolnost je predvsem na družbenem nivoju. Javna občila oblikujejo javno mnenje, težko pa prodrejo v intimnost. Na podlagi medijev ne moremo krojiti svojega intimnega življenja. Mediji nas ne morejo vzgajati, ne morejo nas naučiti, kako priti do spolnosti in odnosov, kot jih lahko vidimo v kakšnih srceparajočih filmih. Lahko nam sicer dajo bistvene informacije, ideje in nasvete, a za izoblikovanje dojemanja in sprejemanja sebe kot spolnega bitja je v največji meri odgovorna družina. Ko smo dovolj veliki, da poiščemo informacije o seksu na medmrežju je namreč že prepozno, da bi lahko bistveno spremenili naš pogled na spolnost.

Prepovedati televizijo, internet, časopise?

Je edina pot, da zmanjšamo vpliv medijev, ki je v zadnjem času kar nekako prevzel vlogo učitelja spolne vzgoje, ta, da jih prepovemo ali da prepovemo vsakršno omenjanje spolnosti v javnih občilih? Otroci in mladostniki se bodo kljub temu vedno dokopali do podatkov o spolnosti- največkrat se bodo obrnili na sovrstnike. So sovrstniki boljši vir informacij? Prepoved le redko doseže željene rezultate. Tako tudi prepoved spolnosti ni smiselna, če starši ne bodo uspeli preseči lastnih zadržkov in začeli sami usmerjati in vzgajati otroke tako, da bodo sposobni sprejemati odgovorne in razumne odločitve.