Čaščenje nabreklega spolnega uda

Drage moje, ste kdaj pomislile na to, da lahko pred kamero kadarkoli odigrate orgazem, medtem ko so moški za tak lahek denar že v osnovi prikrajšani?

Malikovanje nabreklih spolnih udov ali falofilija, kot so temu rekli v antiki, se je večinoma po zaslugi moških fantazij ohranilo vse do danes, najbolj trden dokaz za njen obstoj pa najdemo v zabavni industriji za odrasle, katere slogan ostaja: ‘Big is beautiful’. Veliko je lepo, torej. Drage moje, ste kdaj pomislile na to, da lahko pred kamero kadarkoli odigrate orgazem, medtem ko so moški za tak lahek denar že v osnovi prikrajšani? Brez erekcije namreč ni kariere v industriji za odrasle, za erekcijo pred kamero pa je potrebna huda koncentracija, če pri roki ni čudežne modre tabletke. Seksualna revolucija je pred štiridesetimi leti iz penisa naredila mit. Organ, za katerega so moški lahko stvarniku iskreno hvaležni. Instrument, ki odklepa vrata do raja na zemlji. Feministke so hitro reagirale. Njihova razlaga je bila, da lahko ženske moškim zavidajo penis le zato, ker moški lažje izpraznijo mehur skozi vrata avtobusa, če zoprni šofer noče ustaviti. Ženske, ki ne delijo pretiranih simpatij s feminističnimi krožki, pa moškim navkljub seksističnim teorijam niso kaj prida zavidale. Le zakaj? Dobro so vedele, da bodo moški do konca življenja imeli enega samega, one pa toliko, kolikor jih bodo pač hotele.

Dr. Alex Comfort, pisec nepogrešljivega priročnika Spolne radosti, navaja, da je penis tako estetski kot funkcionalen predmet in kot tak skozi vso zgodovino človeštva poraja tesnobo in vraže, pogosto pa je tudi središče vseh mogočih magijskih obredov. V penisu in njegovi simboliki sta pogosto locirana moško samospoštovanje in čut identitete, podobno kot je bila Samsonova moč skrita v njegovih laseh. Zato ima spolni ud večji simbolični pomen od kateregakoli drugega človeškega organa. Kot znak dominance in zato, ker se dobesedno ravna po svoji volji, le to pa pogosto vsiljuje tudi lastniku. Ne preseneča, da so falus, ud v erekciji, v antičnih časih častili po božje in ga ob slovesnostih nosili v sprevodu kot znamenje plodnosti narave in vir človekovih naslad. Za oba spola. V Pompejih je bilo moč na družinskih hišah videti celo kamnit relief ponosno vzravnanega tička, ki ga je obkrožal napis ‘hic habitat felicitas’ ali po naše ‘tu prebiva sreča’.

Hecno, novodobni kler pa si srečo predstavlja ravno nasprotno, kot nekaj, kar je treba skriti, zatreti ter povrniti v mlahavo stanje. Tako zanikanje je nemški psihoanalitik Hermann Nunberg označil kot tabu dotika, ki ne preprečuje samo slehernega spolnega stika, vključno z masturbacijo, ampak tudi vsak stik s prepovedanimi predstavami, pa naj gre za simbol ali zgolj za misel. Tabu dotika je potemtakem ‘magično’ dejanje zoper spomin na prestopek, prestopkov pa je znotraj cerkvenih institucij zadnje čase kar dosti. Sicer pa, berimo v Svetem pismu, v prvem pismu Korinčanom: “Da, Bog je sestavil telo in skromnemu namenil več časti, da v telesu ne bi bilo razprtije, marveč bi telesni deli enako skrbeli drug za drugega. Če en del trpi, trpijo z njim vsi deli, če je en del v časti, se z njim veselijo vsi.”