- <<First
- <Previous
-
- 1
- 2
- 3
- 4
- ...
- Next>
- Last>>
|
| Avtor |
Sporočilo |
|
Datum objave: 17. sep 2009 12:30
|
|
zeljnazivljenja
Avtor teme
Datum prijave: 17.09.2009
Sporočil: 9
|
Pozdravljeni!
Na forumu sem nova. Malo sem brskala po njem, vendar v tem času nisem našla primera, ki bi ga lahko pokrila s svojim. Zdi se mi, da imajo vsi obiskovalci nek konkreten problem oziroma vzrok nezadovoljstva s svojo zvezo, sama pa kot da ne najdem otipljivega vzroka. Če bi ga, bi verjetno delala na njem oziroma že šla naprej.
Stara sem 27 let, fant 30 let. Skupaj sva dobrih 7 let. On je ima končano srednjo šolo, jaz fakulteto, oba sva zaposlena. Pred štirimi leti se je (spontano) preselil k nam, živiva v hiši mojih staršev, v isti hiši je tudi brat s številno družino. Razmerje sva začela in ga dolgo vodila tako, kot se »šika«. Nora zaljubljenost, potem pristanek na zemljo in načrtovanje, da je to to, da bova nekoč zaživela skupaj. Fant je čudovit, vsaka ženska bi si lahko želela takega, priden, delaven, pozoren, ljubeč, razumevajoč, komunikativen, skratka oh in sploh. Vsi so ga sprejeli in ga imajo radi. Mama ga izredno spoštuje. Še oče ga ima nekako rad, kljub temu, da je drugače grob človek, ki se od nekdaj vdaja alkoholizmu. Velikokrat sem že slišala od koga, da boljšega ne bi mogla dobiti.
Problem je v meni. Zadnje pol leta ali malo čez čutim, da sem prerasla to zvezo. Kot bi postala navada. Ne vidim se več v njej, z njim. Gledam mlade pare, z otroci ali v pričakovanju, poročeni ali tik pred tem, srečne, vidi se jim, da so našli dušo, s katero bodo z veseljem preživeli ostanek življenja. Jaz pa jih vsa zmedena opazujem. Ne veselim se skupnega življenja z njim, otrok z njim tudi ne, čeprav vem, da bi bil idealen oče in mož. Ko pomislim na konec veze, kar zadnje čase zares intenzivno premišljujem, imam občutek, kot da mečem stran zaklad. Očitno sem v globini duše egoist. Se pravi, glede na to, da bi morala moškega, s katerim bom/bi živela, ljubiti in ga spoštovati, jaz v najini zvezi očitno vidim le, kako objektivno dober in skrben mož/oče bi bil (?!). Spolnosti z njim si že dolgo ne želim. Odnosov nisva imela že deset mesecev, tudi pred tem nekaj časa redko. On je moj drugi spolni partner, pred njim sem imela le bežno romanco, v kateri sem izgubila nedolžnost in še nisem znala uživati v spolnosti. S sedanjim fantom sva se na začetku odlično spolno ujela. Res pa je, da sem orgazem pri samem odnosu doživela le parkrat, še to na začetku. Zna podaljševati odnos, vendar ko doživi vrhunec, odneha. Po odnosu me objame in je ljubeč, vendar preneha z aktivnostjo. Ko sem mu povedala, da jaz rabim več, da ne sme odnehati, ampak naj se mi še naprej posveča, je rekel, da je to veliko v moji glavi, da se moram sprostiti, posvetil pa se mi ni. Nekako kot bi si zatisnil oči v smislu, saj to pa ni tako hudo. Nezavedno malomarno pometel problem pod preprogo. Tako sem vedno bolj tonila v nezadovoljstvo, med samim odnosom prenehala uživati, vse je šlo »na suho«, ker sem očitno bila preveč obremenjena s tem, kaj bo. Naj še enkrat ponovim, da je fant drugače ljubeč človek, ki pa mu očitno spolnost ne pomeni veliko, saj bi drugače že zdavnaj skočil v drugo posteljo, glede na to, da je med nama suša. Vendar pa se je ohlajanje očitno začelo s tem. Sčasoma (ko sva še imela odnose, vendar redke) sem začela fantazirati o drugih moških, čeprav si jih prej nisem želela. Na začetku »stanja redkosti« sem še vedno čutila osebno povezanost s fantom, imela sem ga rada in si predstavljala življenje z njim. Pred kakim letom pa sem se začela ohlajati tudi osebnostno, resneje pol leta, sedaj pa sem že čisto zmedena, kaj sploh še delam z njim. Nimam več prave želje reševati najin odnos, pasivna sem. Ne predstavljam si, kako bi rešila spolnost, saj si tega ne želim. Ne predstavljam si, kako bom/bi z njim živela celo življenje, saj si tega s srcem ne želim. Vendar me je strah, da ne bom prepozno spoznala, da je bil on ljubezen mojega življenja, pa povratka nazaj ne bo.
Nekdo mi je svetoval: »Včasih pustimo za seboj kaj, za kar nam je presneto presneto žal, pa potem po določenem času vidimo, da smo storili prav.« Očitno sem grozno neodločna oseba, vendar je to tudi zato, ker gre za pomembno odločitev v življenju. Zdi se mi, kot da rabim močen čustveni sunek, ki me bo prizadel, da bom v prihodnje znala spoštovati, kar imam!
Fant je veliko bolj umirjen od mene. Jaz sem športni tip, njega pa vedno kaj boli ali se mu ne da. Tudi ko se je šlo za morje, mu je vedno bilo škoda denarja. Saj sva šla na morje, vendar je bilo čutiti, da mu je škoda denarja. Rekla sem mu, da se človek mora zabavati in kdaj se ne boš kot sedaj, ko si mlad?! On pa pravi, da si bo vse moral ustvariti sam (on je iz revne družine, tudi pri nas je bilo določeno obdobje zelo na tesno, sedaj na ne manjka osnov, oba sva navajena skromnosti) in da mora varčevati. Potem je tu njegova potrpežljivost. Z njim se nikoli nisem mogla skregati, ker je vedno popustil, nikoli mi ni postavil mej v smislu »punca, tole pa ne bo šlo tako!« Ampak to me šele sedaj moti. Potrebujem moškega, ki bo znal udariti po mizi, in ne copato! On pa pravi, da ni tak človek, da raje potrpi kot pa se krega (kopija njegove mame, ki jo tudi vsi izkoriščajo, od moža, tašče, sedaj mlajšega sina). Moti me tudi njegova neodločnost v določenih zadevah. Primer: z njegovo mamo smo šli na izlet, se vmes ustavili da nekaj pojemo, na koncu nama fant ponudi, da bo naročil kavo. Se strinjave, natakarja kar ni mimo. Po določenem času pravi, da gremo. Rečem, ali ne bomo naročili kave, on pa: »A jo boste pile?« (?!) Neee, prvič slišim za kaj takega!!! Ali pa: »Greva v kino?« »Ja, lahko.« Čez nekaj časa pa: »A bi res šla?« (?!) Neee, sam zrajcal si me!!! Za delo ima vedno željo, največkrat v tem pretirava in je potem ves povožen in zlomljen. Ko mu rečem, daj, naredi kaj za svoje zdravje, hodi z menoj na trening, da si utrdiš mišice jedra, pravi: »Ja, saj bi res moral kaj storiti.« In ostane pri tem. Čisti kmečki človek. Kot da bi bila zabava nekaj, kar je nesmiselnega, nepotrebnega, mogoče celo pregrešnega. Ne čuti potrebe po tem. Na začetku veze sem si vedno želela biti z njim. S svojimi 19 oz. 20 leti sem si želela kdaj v disko ali kako noro zabavo, on je že pri 23 rekel, da je to prerasel in naj grem sama, vendar nisem šla, ker sem hotela biti z njim. Letos se mi je odprlo, kot bi zletela iz svojega telesa. Bila sem na morju toliko časa, kot že dolgo ne, najprej športno s klubom, potem par vikendov s kolegi. Imela sem se fantastično! Zabava, smeh, ponočevanje, ples! Tudi s športom se redno ukvarjam, saj sem se včlanila v klub, kjer sem navezala tudi prijateljske stike. Kot bi ponovno zaživela! Nikoli nisem imela občutka, da sem stara 18 let, sedaj ga imam! Kot bi se popolnoma spremenila. Včasih pridna in prijazna punčka, sicer družabna, vendar vedno bolj na obrobju. Sedaj živahna, komunikativna, bolj v ospredju. Ko se vračam domov, pa me grize rahel občutek, da ne delam prav, da bi morala stopiti pred njega in mu že končno povedati, kaj se dogaja v moji glavi! Pa kaj je z njim, ali res ne vidi, da sem odsotna, da ga poljubim le zato, ker imam ali občutek krivde ali dolžnosti?! Saj ne more biti vendar slep?! Če bi on meni to delal, bi ga že zdavnaj postavila pred vrata!
Ko pišem tole pismo, je stanje v moji glavi prišlo do najvišje točke do sedaj. Pred kratkim sem vse priznala najboljši prijateljici, sedaj nameravam še mami. Potem pride na vrsto še on. Vsak, kateremu približno omenim, kaj se dogaja, mi svetuje, naj pustim in grem naprej. Zavedam se, da je življenje moje in da se bom morala odločiti in sprejeti odgovornost za svoja ravnanja. Po naravi sem bila vedno bolj umirjena oseba, prizemljena, razmišljujoča. Ena najtežjih stvari mi je škodovati, prizadeti druge. Vedno rada pomagam, sem ustrežljiva in odgovorna. Tako, da me ne boste imeli za zmaja ali razuzdanko.
Vem, da lažem njemu, lažem sebi… Bele laži. Zakrivam si oči, namesto, da bi spregovorila.
Ampak, ali res odnehati? Ali pustiti toliko let za seboj? Kako se soočiti z okolico, ki me bo obsojala? Ali se to ne dogaja vsem, s tem, da nekateri prehitro obupamo? Kaj, če se bo to vse ponovilo?
Prosim, sporočite mi, kje vi vidite vzrok moje čustvene ohlajenosti do fanta. Ali imate izkušnje v tej smeri? Meni se zdi, kot da nimam motivacije reševati zadevo, da le odlašam z resnico in si mečem pesek v oči, tudi njemu, ki mu očitno ni nič jasno, ali pač? Kaj, hudiča, mi je storiti? Včasih si želim, da bi mi nekdo lahko odvzel breme odgovornosti in mi pokazal, kam točno naj grem, da si potem ne bi toliko očitala, ko mi bo žal, saj vem, da mi bo v vsakem primeru (nekaj časa) hudo.
Hvala za potrpljenje in lep pozdrav![color=]
|
|
Datum objave: 17. sep 2009 13:37
|
|
vrochot
Datum prijave: 08.06.2009
Sporočil: 35
|
Hm dolg post. Na kratko pusti ga in si poišči kar iščeš. Nekaj stvari me moti ampak tudi ti se ne trudiš in skoraj ga ni junaka, ki nebi rad seksal in zadovoljeval svoje drage razen če je kaj drugega zmes. Zaradi sebe in njega se pogovori in se razidita ali začnita na novo. Če je fant skromen in delaven to ni slabo ali kmečko, mogoče rabi spodbudo za druge stvari ampak ti si napisala da se ti ne ljubi več zato končaj. Žal ti bo, ker ženske iščete varnost če imate družino in otroke. Takih nas pa ni veliko, ki vse to nudimo malo šale pri taki resni zadevi pride prav.
Draga zeljna zivljenja pogovori se premisli in se odloči ti in ne mama ali tašča ali okolica ne sme o tem odločat. Posledice odločitve boš dobila ti dobre ali slabe in tvoj sedanji fant. Veliko sreče in uživaj življenje. Če boš hotela družino pa moraš to združit. Zato je pa lepo biti človek. Nam pa odgovori v katero smer boš odšla.
lp
|
|
Datum objave: 17. sep 2009 13:43
|
|
Koksi
Datum prijave: 04.08.2009
Sporočil: 33
|
Prva stvar, na katero sem pomislil, ko sem začel brati tole izpoved je bila: "Punca, vsemi si nekaj časa in dobro premisli, kaj hočeš oz. česa si želiš." Mi je kmalu postalo jasno, da sploh ni v tem problem.
Očitno je, da sta precej precej različna in to je začelo tudi sedaj kazati v zvezi. Sem po eni strani kar presenečen, da sta tako dolgo skupaj.
Če res želiš ohraniti zvezo bi mu morala najprej povedati kakšna je situacija, potem bi se pa morala oba drug drugemu malo prilagodit. Če se on "prebudi" in se ga skupaj nažurata in znorita vsake toliko časa, ti pa se nekoliko "umiriš". Ampak glede na to, da je on "knečki človek", ti pa bi rada "vstala od mrtvih" se mi zdi to nesmiselno oz. težko izvedljivo.
Njemu se verjetno res ne sanja, kaj se dogaja v tvoji glavi, smo v povprečju moški za take stvari namj dovzetni (nekateri hitro opazijo takšne in drugačne čustvene spremembe, se mi zdi, da večina pa vseeno ne).
Jaz, na tvojem mestu verjetno nebi vztrajal. Verjam pa, da je zelo težko prekinit tako dolgo zvezo, ker se ti potem zdi, kot da bil ves ta čas in trud vržen proč. Obsojati pa mislim, da te nebi smel nihče, če jim obrazložiš situacijo.
To je moje mnenje, vendar tidi mene zanima še kakšen drug predlog oz. rešitev tega problema.
Coitus more ferarum  |
|
Datum objave: 17. sep 2009 14:16
|
|
zeljnazivljenja
Avtor teme
Datum prijave: 17.09.2009
Sporočil: 9
|
Hvala obema za odgovor.
S "kmečkim" nisem imela namena žaliti kogarkoli. Gre za neustrezen izraz s slabšalnim pridihom. Bila sem malce jezna, čeprav nimam pravice biti. Ljudje smo si pač različni in v tem ne bi smela videti ničesar slabega.
Da je prišlo do današnje situacije, sva kriva oba. Priznam, nisem se dovolj trudila. Sedaj pa ne vidim poti nazaj... Kar sram me je, da punca mojih let ne ve, kaj bi s svojim življenjem  (
|
|
Datum objave: 17. sep 2009 14:27
|
|
jeenča
Datum prijave: 06.08.2009
Sporočil: 305
|
Hja, res dobro razmisli, na križišču stojiš, zelena luč kar gori... ti pa na mestu tečeš a ne? Povrh vsega sama?
Kakor je razbrati, ne vidiš nadaljnje skupne poti... pa pojdita vsak po svoje, bo pošteno do obeh; najprej se odkrito pogovorita, naj še on pove, kaj misli, kako vaju vidi, če sploh... razmislita in skupno rešita ''problem''.
Vztrajat v vezi zarad strahu, da ostaneš sam ali pa zato, ker se počutiš predvsem varna in preskrbljena... hmm, ni zdravo... slej ko prej bosta zagrenjena oba, brez kaknčka iskric v očeh... padajo očitki... spoštovanja med dvema več ni... nima smisla; vse prehitro gredo leta 
... duša je ptič brez kril ...
|
|
Datum objave: 17. sep 2009 14:55
|
|
boxer
Datum prijave: 15.07.2009
Sporočil: 9
|
Jemlji, da nisi edina, ki se jim je-se jim to dogaja. Res odkrito se pogovori z njim in mu predvsem povej svoje občutke in čustva, ki jih imaš v sebi. Ne govoru mi kaj vse dela narobe, kaj te moti. Ampak povej iz sebe, kako čutiš, ko je on tak kot je. Naj zve, kako čutiš in razmišljaš. Ne vem, zakaj tega nisi storila že prej. Več, če ti nekaj manjka, najprej poskusi poiskati doma, če tam ne dobiš, pa išči drugje. On misli, da je vse v najlepšem redu, ti pa želiš več. V bistvu nekako funkcionirata, manjka pa globoke ljubezni. Če gresta tako naprej se bo prej ali slej se bo zalomilo. Pri tebi se je že. Upam, da bo razumel, te začutil in začel nekaj delati na sebi. Mislim, da točno veš kaj bi rada, kaj ti manjka. Če ne bo posluha in razumevanja z njegove strani, pa pojdi proč. Pusti za sabo preteklost, da boš lahko naredila prostor za kaj novega. Kaj bodo rekli ljudje je nepomembno, nepomemben so materialne dobrine.. Če se ne začutita to nima nobenega smisla.
|
|
Datum objave: 17. sep 2009 15:13
|
|
LaraS.
Datum prijave: 20.04.2008
Sporočil: 395
|
Draga Zeljnazivljenja!
Post je dolg, ampak sem ga vsega prebrala. Če bi ga sedaj še enkrat tudi ti prebrala za sabo, bi po moje vedela, kaj ti je storiti. Jaz mislim, da tale dečko ni zate in da še toliko truda tega ne more rešiti. Poznam kar nekaj ljudi, ki s svojimi partnerji niso to, kar so, oziroma jih sčasoma sploh več ne prepoznaš. Nekdo je nekje dobro zapisal, da človek, ki je pravi zate, potegne iz tebe le najboljše - v vajinem primeru pa nihče iz nikogar nič ne izvleče, ampak vegetirata kot dve rastlini, ki ne se ne zavedata, kako hitro bo življenju šlo mimo vaju, vidva pa sta ga zapravila s praznino.
Dolgoletno vezo je težko prekiniti, ampak najtežje je pravzaprav do trenutka, dokler to ne narediš. Potem pa pride eno veliko olajšanje, če razmerje in ljubezen nista bila prava. In če te obremenjuje to, kaj bodo drugi rekli, ti bom rekla takole: Celo življenje gledamo na to, kaj si bodo drugi mislili, in zato ne živimo tako, kot bi si želeli. KO pa enkrat ostarimo in se ozremo nazaj, pa ugotovimo, da drugi sploh niso toliko mislili na nas.
Lahko postaneš, kar koli si želiš, lahko se naužiješ življenja, lahko zadihaš, lahko toliko doživiš, samo upati si moraš. Svojim sanjam je vedno treba pomagati, kar same nas ne bodo doletele.
Jaz bi torej rekla takole, če je v tebi milimeter želje po tem, da bi vezo rešila, potem mu vse, kar si nam povedala, povej, in ugotovita, kaj se da narediti. Bojim pa se, da ta veza nikoli ni to, kar bi sreča in ljubezen morali biti in da ne moreš ustvariti nekaj, česar nikoli ni bilo. Oprosti, ampak že to, da greš iz postelje vedno nepotešena, čeprav si to jasno povedala, je zame nepredstavljivo, kaj šele, da ničesar od tega, kar te osrečuje, ne predstavlja on ali aktivnosti z njim.
Bojim se, da če boš v tej vezi vztrajala (sploh v trenutni situaciji), boš postala ena zagrenjena starka (v sebi in na zunaj), ki ni zagrabila življenja, ko ji je to ponujalo tisoč in eno priložnost. Ne bodi boječka! Bodi močna, spoštuj sebe in spoštuj njega ter vaju odreši te klavrnosti. Tudi njemu boš naredila veliko usluga. Če tega ne bo videl takoj, bo to uvidel čez čas.
In še nekaj. Verjemi, da ko boš šla, se ne boš ozirala nazaj. Ponosna boš nase, da si se vsaj enkrat v življenju resnično postavila za svojo srečo. Če bi se pa slučajno zgodilo, da bosta potem ugotovila, da sta vendarle za skupaj, to še vedno lahko naredita. Duše dvojčice se vedno iščejo... Ampak mislim, da se vidva ne bosta.
Vse možnosti, da dosežeš in posežeš po čemerkoli v življenju, so v tvojih rokah (by Franc)
|
|
Datum objave: 17. sep 2009 15:24
|
|
LaraS.
Datum prijave: 20.04.2008
Sporočil: 395
|
Pa še to sem pozabila dodati, to, da ti ljudje rečejo,da boljšega ne bi mogla dobiti, je pa itak največji nesmisel, ki ga lahko kdo izreče: Kajti, kako lahko nekdo, ki ne ve, kakšna je vajina situacija spoh lahko reče, da boljšega ne bi mogla dobiti? Tisti, ki te resnično poznajo in vedo, kako se počutiš, že vedo, da temu ni tako. In samo mnenje teh šteje. Zaradi vsega sveta se pa res ne moreš obremenjevati. Največja osvoboditev v življenju je, ko ugotoviš, da nikoli ne boš vsem všeč in si jim še manj, če se trudiš, da bi jim bil. Bodi to, kar si, delaj tako, kakor čutiš, pa boš tistim, ki jim boš všeč, še veliko bolj všeč, za ostale pa ti bo vseeno.
In še to: prepričana sem, da te bo mama, kakor koli bo že odreagirala, v resnici podprla in te zelo spoštovala v tvoji odločitvi, kajti prepričana sem, da bi ona že tisočkrat storila enako, če bi imela za to pogum in tvojega očeta (ki je, kot opisuješ grop in predan alkoholu) že zdavnaj zapustila.
To je TVOJE ŽIVLJENJE in od nikogar drugega. Ne moreš svojih odločitev prilagajati željam drugih, ki tvojega življenja ne bodo živeli. Boš res nesrečna samo zato, da se bodo drugi strinjali s tem, medtem ko bodo oni lepo živeli svoje življenje in morda enkrat na mesec pomislili: Aja, ona je pa z njim, ja. Toliko si vredna?!
Daj no, pogum v hlače, in pravemu življenju naproti!
Vse možnosti, da dosežeš in posežeš po čemerkoli v življenju, so v tvojih rokah (by Franc)
|
|
Datum objave: 17. sep 2009 16:21
|
|
zeljnazivljenja
Avtor teme
Datum prijave: 17.09.2009
Sporočil: 9
|
Ja, že parkrat sem prebrala, kar sem napisala.
Tudi kak dan je lažje, sem bolj odločna, kak dan pa, ko ga vidim, se mi smili ter mi gre na jok. Včasih bi se najraje skrila pred vsem in vsemi. Pa dostikrat še sama ne vem, ali zaradi njega ali zaradi naju, občutka krivde...???
Ko sem prebrala tvoje besede, LaraS, so se mi usule solze. Neverjetno, kako imate nekateri razčiščene pojme. Ko bi jih imela tudi jaz...
Še se moram umakniti v samoto, še premleti. Mislim, da se moram osredotočiti le na moje srce. Res ne smem gledati na druge, tudi nanj ne, ker če s seboj ne bom zadovoljna, tudi z njim ne morem biti.
Razumsko sem okolico že sposobna izolirati, drugo je, kaj se skriva v podzavesti. V mamo ne dvomim, sprejemam vsakršne reakciije, da bi mi le lahko pomagale.
To je moja prva resna zveza, zato sem verjetno tako neizkušena, kljub letom.
Hvala vam za vse besede, ki mi pomagajo distancirati se od problema in bolj objektivno gledati nanj.
Vam sporočim, kako kaj v prihodnje (moje meditacije ipd. )), vaše besede še vedno dobrodošle...
hvala!
|
|
Datum objave: 17. sep 2009 16:47
|
|
LaraS.
Datum prijave: 20.04.2008
Sporočil: 395
|
Draga Zeljnazivljenja, saj bo še vse dobro. Nihče nima povsem razčiščenih pojmov. Tiste, ki pa jih imam, jih imam zato, ker sem se dolgo, dolgo, predolgo in preveč obremenjevala s tem, kaj drugi mislijo, bila prevečkrat prizadeta, preveč ranljiva, preveč naivna, preveč zgubljena, neodločna, majhna. Dokler nisem neštetokrat dobila po glavi, se tudi meni ni noben pojem razčistil. Veliko sem morala delati na sebi, da sem tudi v sebi zgradila samozavest. In tudi ti jo boš. Si že na pravi poti. Pošiljam ti objem.
Vse možnosti, da dosežeš in posežeš po čemerkoli v življenju, so v tvojih rokah (by Franc)
|
Obdelujem...
