- <<First
- <Previous
-
- 1
- 2
- 3
- Next>
- Last>>
|
| Avtor |
Sporočilo |
|
Datum objave: 27. avg 2009 12:57
|
|
Nanita
Avtor teme
Datum prijave: 03.07.2009
Sporočil: 42
|
Pozdravljeni!
Nisem vedla kje lahko odprem temo, ki niti ni o seksu...sem jo kar tu in upam, da to ne bo nobenega zmotilo. No pa preidimo na stvar.
Imam fanta s katerim sem že 2 leti in 2 meseca. To ni moja prva resna zveza. Ker si ne želim, da bi bila to polomija bi si resnično želela vaše mnenje, saj menim, da bi morala jaz svoj odnos do njega spremeniti. Naj pojasnim. Jaz sem velikokrat bolj ko ne zatežena, zelo vzkipljiva, tempirana bomba, če lahko temu tako rečem. Pridejo dnevi, ko enostavno nimam živcev za nobeno stvar...pa mi bo moj nekaj čisto nedolžnega rekel, jaz pa ga bom seveda napadla, večinoma brez kakega razloga. In tu se začne kreg...sam ne krega se on...kregam se jaz z njim. In najhuje je da ne znam prenehat, ker potem še vlečem stvari iz preteklosti (vem da to niti najmanj ni pametno)..vsega tega se zavedam...No na začetku veze sem imela veliko potrpljenja, nisem bila toliko živčna niti zadirčna, pač lepo sva se pogovarjala... potrpljenje do njega sem začela izgubljati samo zato, ker sem mu morala nekatere stvari (npr. prosim ničesar ne skrivaj, kaj je narobe, in najbolj pomembno ne laži) ponavljati (neprestano). Ja se mi je zlagal...vendar to ni bila velika laž...ne da ga branim, da ne bo kdo narobe zastopil...napako sem sama naredila in seveda tudi on jo je, ker sem bila do njega odkrita že od vsega začetka in sem mu povedala, da ne maram laži (alergična sem nanje-to je zaznamek iz preteklosti)...pa se je zlagal...evo tu je odšlo tudi zaupanje...vendar si ga je pridobil nazaj...hočem povedat da nimam več potrpljenja do njega, ker se je zgodilo toliko stvari, pa vseeno ga ljubim in sama se zavedam, da je enkraten človek, ki ima svoje napake...no jaz nisem brezmadežna...
Že celi čas odkar sem z njim sem se trudila, da mi tudi on pove tisto, kar njega moti na meni, kar delam narobe, kaj bi lahko drugače naredila,itd...uglavnem želela sem si tudi, da mi kdaj pa kdaj pove ne bodi taka in da me tudi on oblikuje tako, kot jaz njega...Zdaj se mi "upre", če ga začnem napizdevat za brezveze...sam sem jaz tu problem, ker ga zopet tlačim in mu kako hudo nazaj zabrusim...spet smo pri meni in mojih napakah. Včasih se počutim kot diktaktor, ki diktira tempo tujega življenja (v bistvu to tudi sem)...zdi se mi kot da mu ne pokažem ljubezni ampak samo tlačim ga...tudi mene to boli, bolj kot njega...sam mi tega ne bo povedal, ker bi mu že kaj zabrusila nazaj, saj ga razumem, razumem zakaj je tiho in se ne upira toliko, ne pove svojega mnenja, ker bo po vsej verjetnosti na koncu obveljala moja beseda. Na začetku nisem bila takšna...niti sama ne vem v kaj sem se spremenila...nikoli mi nič ne paše...npr. včeraj sva menjala žarnice, pa nama je vrglo ven varovalko, in na koncu sem tako naredila da je bil samo on kriv, celo rekla sem mu da je nesposoben...nisem se mu še opravičila...no mislim da svoja opravičila lahko preštejem na prste...v teh dveh letih sem se mu opravičila cca. 10...sama tudi vem zakaj se ne opravičim...zato ker ne morem, ker ne želim pokazati svoje šibkosti, katero bi lahko kasneje izkoristil...to so spet posledice preteklosti...vem da bi morala to pozabiti, sam obljubila sem sama sebi, da ne bo mene noben več trpinčil...a sama zdaj trpinčim drugega...svojo ljubljeno osebo...najraje bi se od sramu pred njim pogreznila v zemljo...vendar to ni izhod iz mojega arogantnega, diktatorskega, nespoštljivega, preponosnega, itd. obnašanja.
Vem da me bo marsikdo obsojal, vendar noben me ne bo mogel toliko obsojati kot obsojam samo sebe...želim se spremeniti in vrjeli ali ne so bili padci in vzponi...toda še se trudim...trudim se mu pokazati, da sem lahko boljša, da lahko samo sebe spremenim in s tem tudi najin odnos..
To delim z vami, ker bi resnično rabila nasvet..normalen nasvet, ki bi mi lahko pomagal razmišljati in obnašati se drugače, kot se zdaj...da ne bo vse tako črno, ne misliti da je tako vsak dan, ker ni...imava lepe dopuste, veliko lepih in srečnih dnevov...v bistvu je moja želja da te stvari izkoreninim, da nama bo še bolje...jaz bi se veliko bolje počutila.
razlog, da sem to vse napisala je bila moja sestra...se ne razumeva zato, ker so njej prijatelji bolj pomembni od družine...moja sestra je z besedami nisi ga vredna odprla to temo...
|
|
Datum objave: 27. avg 2009 14:45
|
|
LaraS.
Datum prijave: 20.04.2008
Sporočil: 395
|
Draga Nanita. Na trenutke, ko sem to brala, sem se prepoznala v tvojem pisanju. Prepripčana sem, da se je še marsikdo. Ničar te nimam obtoževati. Pravzaprav se mi zdi zelo častno, da vse to pri sebi prepoznaš kot problem in ga imaš željo uresničevati. Pri meni se take stvari pojavljajo, ko sem nezadovoljna sama s sabo, pa tudi, ko sva si s partnerjem daleč in malce izgubim spoštovanje. Najprej si moraš po moje odgovoriti na par vprašanj: Si takšna le do njega ali tudi do drugih? Ali ga resnično ljubim ali pa sem z njim zato, ker ne bi rada, da mi še ena veza pade v vodo in ne bi rada tega priznala? Vprašaj se, kakšna bi rada bila in ali, bi takšna lahko bila s kom drugim? Vprašaj se, ali ti daje tisto, česar si želiš? Ali ti njemu daješ tisto, česar si želiš? Poskušaj si iskreno odgovoriti na ta vprašanja. Jaz sem bila podobna do svojega bivšega, ampak sem na koncu ugotovila, da ga ne ljubim, ampak da vztrajam, ker si nočem priznati,da ni to to in spet požeti ogorčenja puritanskih najbližjih. kako sem srečna, ker sem zbrala pogum in šla!
Svetovala bi ti dve stvari:
1. preberi si knjigo 5 jezikov ljubezni. Marsikaj o pravi ljubezni ti bo razjasnila.
2. Razmisli, ali bi morda obiskala terapijo s hipnozo (odličen je dr. Pajntar, ki je sicer zelo priznan zdravnik). On ti bo pomagal pobrskati po podzavesti in ugotoviti, od kje izvirajo težave. Pomagal ti bo tudi, da postaneš to, kar bi rada bila in da ugotoviš, kaj je pravzaprav tisto, kar resnično čutiš.
Vse možnosti, da dosežeš in posežeš po čemerkoli v življenju, so v tvojih rokah (by Franc)
|
|
Datum objave: 27. avg 2009 15:26
|
|
malamiška
Datum prijave: 27.02.2009
Sporočil: 10
|
Tudi jaz sem se deloma prepoznala v tvojem postu. Midva sva skupaj že 17 let in še malo. Dejansko sva drug drugemu prvi tak resen partner. Karakterno sva si popolnoma različna - sama najraje takoj povem in razčistim ko je kaj narobe, on ponavadi drži v sebi in izbruhne na plan šele kasneje, če sploh. In tako zgleda kot da jaz non-stop težim, se jezim, kritiziram,........, ampak on se je tega že navadil in funkcionirava. Nekajkrat sem poskušala način spremenit, ampak mi je sam rekel, da sem kakršna sem in naj se ne spreminjam, ker ne veš kje bo ta manjko udaril ven  )
Kljub vsemu pa poskušam biti do njega uvidevna, spoštljiva in ga ne žalim ter pljuvam vsepovprek. Mah, se mi zdi, da sem zadnja leta še preveč tolerantna do njega , je pa res, da popuščam samo njemu. Še zdaleč nisem zatežena in zaj...na baba. Sem načelna oseba in stvari, ki jih pričakujem od drugih, pričakujem tudi od sebe in tako tudi delujem - tudi sama ne prenašam laži, ampak tudi sama ne lažem, ne prenesem skrivanja in tudi sama ne skrivam.......... v tem stilu nekako.
V glavnem, s pa rtnerjem sva se ujela in se mi zdi, da se ujemava vsak dan bolj. Pač dlje ko sva skupaj, bolj se poznava, bolj delujeva tako kot si sama želiva in pričakujeva od drug drugega.
Bolj konkretnega od tega ti ne morem dati. Pusti času čas. Je pa res, da ga žalit ipd ni treba in si tega verjetno ne zasluži in tega tudi dolgo ne bo prenašal. Malo se ohladi, premisli predno kaj zineš, sploh v navalu besa. Kar se tiče, laži, zaupanja.....lepo, prijazno mu še enkrat povej zakaj tega ne prenašaš, da te prizadane in potem je samo na njemu, da to sprejme in spremeni. Vkolikor bo z lažmi nadaljeval pa je rešitev pri tebi, boš to sprejela ali pa zaključila.
Sama sem vseeno dobila občutek, da pri vama to ni to in da on ni oseba, s katero bi bila do konca svojih dni. Mogoče si odvisna od odnosa oz. vajine veze, ne pa zaljubljena v njega.
Če pa si resnično vanj še zaljubljena, pa mislim, da je na mestu, da se oba dobro pogovorita in mu poveš točno to, kar si tu napisala in izhajata oba iz tega.
lp
|
|
Datum objave: 27. avg 2009 15:42
|
|
Nanita
Avtor teme
Datum prijave: 03.07.2009
Sporočil: 42
|
Naj se vama najprej zahvalim za nasvete.
moram pa vama tudi povedati, da mi on zelo veliko pomeni...zelo veliko...vem, da nisva skupaj 20 let toda ti dve leti meni veliko pomenita, in ne želim da se to konča, zaradi nerazumevanja. zdi se mi nesmiselno kar oditi in se ne boriti za nekaj kar globoko v sebi vrjamem, da lahko uspe...on mene nikoli ne žali, me spoštuje, nikoli me ni zatajil, zmeraj bo zame vse naredil, hočem povedat, da je zame zelo zelo zelo dober fant... nikol nisem imela toliko pozornosti, razumevanja, ljubezni, spoštovanja, smeha, pogovora..itd. vse dokler nisem njega spoznala...moram rečt, da midva sva redkokdaj tiho, zmeraj si imava veliko za povedat..uglavnem komunikacije glede splošnih stvari nama ne manjka...
še ena stvar je zaradi katere se je vredno potruditi in spremeniti...midva sva bila ločena 7 mesecev (on v afganistanu na misiji, jaz doma)...šele takrat ko ga ni bilo zraven mene sem začela spoznavati, da se moram spremeniti...zakaj? hotel mi je izpolniti željo, zato je moral odpotovati...takrat ko je šel sva bila na začetku veze, vendar on je meni zaupal vse kar je imel (v smislu njegovega premoženja)...pa tudi nikoli ni podvomil vame, ni podvomil v mojo ljubezen...
jaz pravim samo to, da sem se zanj pripravljena spremeniti, saj se je on zame tudi...
|
|
Datum objave: 27. avg 2009 23:29
|
|
Cukrca
Datum prijave: 01.02.2009
Sporočil: 35
|
pozdravljena Nanita...evo še ena, ki se prepozna v tvojem postu, jaz predusem zato, ker sem šla čez to spreminjanje same sebe.
Vsak odnos te nečesa nauči in če sta pripravljena, potem bosta velik potegnla iz tega...mal ti loh pomagam s svojo zgodbo...mi2 sva skupaj 2leti in pol, pa je šlo čez eno krizno obdobje-zakaj? ker sem jaz mogla očitno dorast zvezi z eno osebo, sicr sm mela mal drugačn problem kot ti..pomagal mi je predusem on in izkušnje drugih, najprej sem se zavedala-kot ti, potem sem veliko brala od odnosou na forumih, in poslušala svojega fanta, in se zavedala v katerih stvareh prau razmišlja in jaz ne. potem sem imela nekaj naključnih srečanj, z ljudmi, ki so dolgo v zvezi in zelo odprte pogovore, da sem bila vedno bliže pravemu vedenju...saj ni to da neveš kaj je prou in kaj ne, samo imaš en vzorec vedenja, ki se ga težko znebiš. ampak se ga, ker maš cilj, da bota mela čim bolj prfektno zvezo naj ti on pove kako gleda nate, kako se počut k vzkipiš, naj ti kdaj točn tist trenutk pove-ustav se, premisl, kaj delaš, ne kregej se za brez veze, al kar kol bi ti pomoagalo...ko kot si rekla, povej mu da se hočeš spremenit, in če je tok uredu, b mogu bit odprt do tebe. kasnej boš znala tud precent kdaj pretiravaš in kdaj je čas za opravičilo-si ista kot jaz pomoje-mal lidr(voditelj) z malo filimgom nezmotljivosti nebi preveč spet nakladala tko da je to to...pa nisi edina, ki je doživela laž, kjub temu da jih sovraži..ni mjhna laž-ne sekiraj se, pjt naprej...če se mata rada je supr!!!
|
|
Datum objave: 28. avg 2009 08:28
|
|
grozni
Datum prijave: 25.08.2009
Sporočil: 11
|
noče se spremenit. išče samo tolažbo za svoje početje. tipa sploh ne mara oziroma on ni to (ali ta) kar bi ona zares hotela. in ker tega ne more dobit teži, normalno, edini osebi, ki jo je pripravljena prenašat in poslušat, pa še pri roki je.
pomeni ji pa veliko, ker ji nudi (s svojo uravnovešenostjo) varnost in jo je strah če bi jo dal čevelj in se zaveda, da takega tipa, ki bi jo tako prenašal bo zelo težko dobila. zato taka močna dvojnost v odnosu z njim.
pa brez zamere, samo moje mnenje.
|
|
Datum objave: 28. avg 2009 10:45
|
|
Koksi
Datum prijave: 04.08.2009
Sporočil: 33
|
Pravijo, da je priznanje prvi korak do ozdravitve, tko da kr pogumno naprej.
Probaj opazovat svoje vedenje. Glavno je, da prepoznaš svoje čustveno stanje v pravem trenutku in takrat lahko ublažiš in preprečiš svoje reakcije.
S časoma dobiš precej kontrole nad sabo.
Coitus more ferarum  |
|
Datum objave: 28. avg 2009 10:49
|
|
TadejPačnik
Datum prijave: 21.04.2008
Sporočil: 13
|
Torej.
Od vseh nasvetov je pomeben samo eden, in ta je: Naredi nekaj!
Kaj narediti:
-obisk psihologa (če se tvoje stanje kronično ponavlja in je povezano z depresijo, napadi strahu ali kakršnimikoli močnimi čustvenimi stanji, napadi jeze, itd.)
- če ne zaupaš v stroko, lahko začneš sebe spreminjati sama. To pomeni, da moraš zjutraj vstat in začet delat. Ne samo brati o vajah, ki jih lahko počneš, ampak delati vaje, ki ti lahko pomagajo pri spremembi osebnosti. Zelo enostavo je prebrati kakšno knjigo o čustveni inteligenci, hitro jo razumeš, da pa si sposoben napotke udejanjit v "real" življenju, je dolga pot.
Kako spremeniti samega sebe:
-analiza - analiza je do neke mere nujno potrebna, ampak po tvojem postu sklepam, da je sama nisi zmožna narediti (malokdo jo je), zato rabiš pomoč. Priporočam strokovnjaka ali katerokoli starejšo osebo, ki ji zaupaš, ki bi lahko bila tvoj mentor. Pomisli na osebo, ki ti je vedno znala svetovati in ki ji brezpogojno zaupaš, katere nasvete dejansko upoštevaš in ne samo poslušaš.
po analizi je čas za načrt in izpolnjevanje načrta. To je najtežja stvar. Zabavno je sebe secirati v dolgih postih na forumu ali pri pogovorih s kolegicami pri kavi, težje je spremeniti eno stvar v svojem življenju.
Sklepam, da je tvoja mama do tvojega očeta prijazna in ljubeča?
Predlagam, da premisliš in si odgovoriš?
Si zadovoljna s svojo službo? Kje si se ustavila pri izpolnjevanju svoji življenskih ciljev? Imaš cilje? Si finančno neodvisna? Si dokončala šolanje? Mogoče se ti zdijo ta vprašanja nerelevantna, ampak so bistvena za formiranje osebnosti.
- metode, ki pomagajo. Jaz uporabljam Aikido. Ljudje smo nagnjeni k temu, da če se ne razvijamo, se tudi počutimo ne dobro. Stagnacija je za človeka smrt. Zato si ne dovoli, da tvoje življenje stagnira. Napredek moraš videti in občutiti, naj si bo v šoli, službi, teku, seksu, zvezi. Tudi zveza ne sme stagnirati.
Moji kratki nasveti bi lahko bili veliko daljši. Ampak če si "ena tečna baba" in to "že veš", si na dobro poti, da to nehaš bit. Pogumno.
|
|
Datum objave: 28. avg 2009 11:35
|
|
Nanita
Avtor teme
Datum prijave: 03.07.2009
Sporočil: 42
|
grozni piše:
noče se spremenit. išče samo tolažbo za svoje početje. tipa sploh ne mara oziroma on ni to (ali ta) kar bi ona zares hotela. in ker tega ne more dobit teži, normalno, edini osebi, ki jo je pripravljena prenašat in poslušat, pa še pri roki je.
pomeni ji pa veliko, ker ji nudi (s svojo uravnovešenostjo) varnost in jo je strah če bi jo dal čevelj in se zaveda, da takega tipa, ki bi jo tako prenašal bo zelo težko dobila. zato taka močna dvojnost v odnosu z njim.
pa brez zamere, samo moje mnenje.
Grozni ni se treba opravičevat za svoje mnenje. Nisem zamerljiva...nasprotno meni zelo pomaga tuje mnenje. No pa da ti odgovorim...če se jaz nebi želela spremeniti ta tema nebi nastala, niti svojih napak nebi sama sebi pa tudi popolnim neznancem priznala...mene ni sram pred vami...sram me je pred mojo ljubeznijo...vem z njim se moram pogovoriti toda nisem še pripravljena...razčistiti moram sama pri sebi, da bom sploh lahko kasneje pogovor z njim potekal brez obtoževanj..
lp
|
|
Datum objave: 28. avg 2009 11:48
|
|
Nanita
Avtor teme
Datum prijave: 03.07.2009
Sporočil: 42
|
Koksi piše:
Pravijo, da je priznanje prvi korak do ozdravitve, tko da kr pogumno naprej.
Probaj opazovat svoje vedenje. Glavno je, da prepoznaš svoje čustveno stanje v pravem trenutku in takrat lahko ublažiš in preprečiš svoje reakcije.
S časoma dobiš precej kontrole nad sabo.
To je tisto, kar želim...dobiti nazaj kontrolo nad sabo!!! Vem da sem tega sposobna...ker sem to že velikokrat dosegla, sam me zna potem spet zanest. Še preden sem temo odprla, sem že delala na tem. Npr. če sem tečna...to povem njemu in celo pomaga. Tudi on se potem potrudi, da me v naslednjih minutah spravi v boljšo voljo in da pozabim na nejevoljo.
|
Obdelujem...
