|
enapupa
Datum prijave: 11.04.2010
Sporočil: 4
|
janez.c otrok ni ker sva dost mlada (25 in 27) in sem jaz hotela končat najprej faks in najt službo ker sem tip človeka ki mora met več al manj vse popredalčkano, kar seveda ni zmeraj najboljše. Pa služba, finančna stabilnost (vsaj približno) in lastno stanovanje, ne da se bom z otrokom selila, ko nekdo več ne bo oddajal stanovanja. In vse to sva nekako dosegla. Moji so bili tudi pripravljeni pomagat z denarjem za stanovanje ampak začele so se težave stanovanje sploh ne vem kdaj več ni postalo vprašanje... In tudi o otrocih več ni bilo govora.
Pa sex že od nekdaj ni bil nevem kaj. Pač ni hotel, ni mel potrebe po nekih novih stvareh čeprav sem jaz spodbujala pa sem na neki točki malo popustila ker sem pač vzela to v zakup kot pač kako stvar ki ti ni po godu ampak z njo lahko preživiš. Enostavno zato ker mi seks ni tolko pomemben da bi zaradi njega izgubila nekoga ki ga ljubim. Zadnje čase pa so zadeve resnično določasne in nejmu sploh več ni do zadovoljitve mojih potreb. Pa nevem no nisem se spremenila, enaka sem kot na začetku (več al manj), zredila se nisem čeprav nikdar nisem bla nevem kakašna suhica, sam sej to je vedel 
Nevem kaj bi se dalo še ukrenit da nebi zamiral. Mogoče je edino kar lahko še nardim da se odselim, brez pogovorov in reševanj stvari.
Vse sem probala od perila (nazadnje sem bila zavrnjena ko sem to probala), do izletov, pogovorov.
In zdi se mi da pri 25 letih zadeve res nebi smele bit še tok težke. Kaj bo šele čez 10 let. bog ne daj da se vprašam za naslednjih 30 let. Najbrž je bil ta forum še zadnja bilka... Pa nekako ne vidim več nobene rešitve, oziroma se mi zdi vedno bolj da je edina rešitev ločitev najinih poti. Terapevti pa nevem no... Pri 25 letih? Mogoče sem preveč idealizirala tudi sama to razmerje ker mi je bilo prvo.
|
|
enapupa
Datum prijave: 11.04.2010
Sporočil: 4
|
Aja da pa ne bom nepravična... Da mu ga zdrkam do tega mu pa je ja... Ampak zadnje čase pa meni ni več do tega, da bom jaz na suhem on pa bo mel v glavi medtem ko ga bog ve kaj.
|
|
tihana
Datum prijave: 15.01.2010
Sporočil: 973
|
Enapupa!
Ti si svojega tipa že odpisala.
Ne bom nič pametna. Čim prej narazen, pa če se le da - ostanita v fer odnosih.
Srečno!
|
|
tamau
Datum prijave: 22.03.2010
Sporočil: 18
|
Enapupa, glede na tvoje poste bi rekel samo to: če ne bo šlo drugače, končat zadevo, it po svoje in ponovno (boljše) zaživet. Tudi če ga še ljubiš, pri tvojih dobrih 25-ih letih ne bo konec sveta. Kdo ve, mogoče pa te pravi moški šele čaka nekje zunaj? Možno je, da je največji problem v tem, da sta bila en drugemu prva (če pravilno sklepam, sta bila skupaj vse od najstniških let), kar je velikokrat lahko problem. Zelo možno je, da fant razmišlja o tem, hmmm, kako pa bi bilo z drugimi? Je z njimi kaj drugače?
Resnično upam, da se bo vajina situacija dobro rešila.
Vso srečo!
|
|
jeenča
Datum prijave: 06.08.2009
Sporočil: 305
|
kaj pa če je tvoj fant spoznal, da je gay?
... duša je ptič brez kril ...
|
|
janez.c
Datum prijave: 25.11.2008
Sporočil: 525
|
Enapupa...ko začneš tako razmišljati pomeni, da je konec. To si že sama ugotovila, to kažejo vsi znaki. Pri vajinih ltih bi se morala dobesedno limati od seksa, pa sta že do amena naveličana in vaju več ne zadovolji...ker si eden drugega sploh ne želita več.. In hoče, da mu ga drkaš? Huh, ta je pa dobra...saj je dobra rešitev, če bi bil on dosti bolj aktiven od tebe a praviš, da ni in da seks zavrača. Nekaj je definitivno narobe in to veš. Torej, zbrati pogum in končati neperspektivno vezo. Pa srečno v iskanju novega!
(p.s.---še morda zadnji poskus...daj mu brati to tvoje pisanje in naše odgovore, ampak po tem, ko mu že napoveš odhod. Čeprav ne verjamem, da bo kaj pomagalo....)
|
|
kos
Datum prijave: 12.12.2009
Sporočil: 257
|
Poiskal sem neko razmišljanje o partnerstvu, ki se mi je vtisnilo v spomin. Namenjam pa ga, ne izključno vendar pa predvsem Bejbam, ki dvomijo. Zdi se mi, da vas je kar nekaj.
Upam, da mi dasy ne bo zamerila, da sem njen prispevek nepooblaščeno razmnožil.
lp,
kos
Avtor: daisy, 17. Nov 2007, 20:20 v ISKANJA
PARTNERSTVO
(PART-NEAR , deliti in biti blizu, dve vzporedni poti),
Smisel partnerstva naj bi bil, da se družita dve popolnoma samostojni osebi, ker jima je v dvoje prijetneje kot če sta sama. Spomnim se, kako je dr.Sanja Rozman odgovorila novinarki, ko jo je le-ta vprašala, kaj je zanjo ljubezen. Rekle je nekako takole:
- Če me bo partner prepričeval, da me neskončno ljubi, da ne more živete brez mene, da si ne predstavlja, da bi me zapustil, da je brez mene čisto izgubljen ... mu bom rekla, NE, hvala, ne želim si in ne zmorem takega partnerstva.
- Če pa bo partner rekel, da je zadovoljen sam s seboj, da se ima rad, da je srečen, da mu je lepo na tem svetu, na je življeje lepo – ampak z menoj mu je še lepše in prijetneje in da si zato želi biti z mano.... takega pa lahko ljubim in živim z njim
Zelo lepo in nazormno povedano kaj je smisel partnerstva. Ne dopolnjevanje temveč sožitje.
Bistvo je namreč v tem, da nimamo partnerja zato, da nas dopolnjuje, izpolnjuje, podpira, balansira in kaj vem kaj še... S tem samo obremenjujemo drug drugega in prihaja do kriz. Imamo ga preprosto zato, ker nam je življenje z njim lepše, prijetnejše, ker si želimo biti z njim – ne pa zato, ker moramo biti, ker drugače ne znamo, ne zmoremo.
Vsak človek ima svojo energijo. V Celestinski prerokbi je lepo opisano kako prihaja do nesoglasij med partnerjema. Ko nekomu primanjkuje energije, ni več »samostojna celota«, podzavestno na nek način prične črpati energijo od partnerja. Prihaja do sporov, konfliktov.
Prepričana sem in tudi življenje mi je to dokazalo -na meni sami in na ljudeh okoli mene- da nam vesolje pošlje vedno "tapravega" partnerja; to je tistega, ki ga v danem trenutku potrebujemo za naš razvoj. V kolikor se moramo v tem življenju učiti partnerskih odnosov, se moramo pač učiti. Potrebujemo torej točno take partnerje, ki nam bodo pomagali s svojim obnašanjem in odnosom priti do določenih spoznanj in sprememb nas samih. Če se imamo veliko za naučiti in mi to odbijamo, bo morda učenje potekalo vse življenje in sanjskega partnerja nikoli ne bomo srečali, ker ne bomo dosegli takega nivoja zavedanja, kjer se on lahko pojavi.
To se tako značilno kaže v tem, da nekateri spreminjajo partnerje, sebe pa ne in privlačijo k sebi vedno enake partnerje (ker od sebe dajejo enak energetski vzorec) in vedno slej ko prej pridejo z vsakim partnerjem v isto situacijo- stojijo pred isto "domačo nalogo", ki se ji pač ne moreš izogniti. Treba jo je rešiti in se ob tem pomakniti ob spirali zavedanja malo višje.. Zato je tudi popolnoma odveč imeti kakršne koli občutke krivde: zakaj sem se spečal/a ravno z njim/njo...? S komerkoli bi se, bi si bili na nek način podobni- vzorec bi bil isti.
Bistvo vsega je spreminjati sebe, ljubiti sebe.. Šele potem, ko znamo živeti sami s sabo, ko partnerja ne potrebujemo nujno za našo srečo, ko ugotovimo, da ljubezen in sreča ni le partnerjev odnos do nas, da ljubezen je Življenje, vesolje..mi sami, ko smo "energetsko" samostojni in ne potrebujemo NIKOGAR, da bi se naslanjali nanj, iskali varnost, zaščito, podporo... šele potem smo zreli za tistega pravega sanjskega partnerja. In šele potem tudi pride.. kot tisti metulj, ki ga prenehamo loviti. Ko lahko le dajemo brez namena povračila, ko se z njim dopolnjujemo, ne pa izpolnjujemo. Part-near / vzporedne poti / in ne skupne ali celo prepletene.
Vsak partner nam je torej poslan, da nam (drug drugemu) pomaga do teh spoznanj. Za marsikoga mislimo - bil je edini pravi... in res je bil pravi - za tisti trenutek. Ko smo bili na določenem zavedanju, smo ga pritegnilli, ker nam je v tem odgovarjal. Ko smo se od njega naučili kar nam je lahko nudil za učenje (in on od nas), spoznanja, se naše poti razidejo. Zavedanje ponavadi začne dvigovat en partner. Če mu drugi sledi, se lahko razvije partnerstvo na zelo visokem nivoju in morda celo drug za drugega ugotovita, da sta "taprava"! Če eden zaostaja, se sčasoma njune poti ločita.
Mislim, da ni nujno, da imamo v vsakem življenju "tistega tapravega", včasih potrebujemo kakšnega drugega, da je naš razvoj hitrejši. To je lepo opisano v Usodi duš. Naš Življenjski partner pa nas mogoče v tem življenju spremlja kot naš otrok ali katera druga bližnja oseba....
Včasih nam pride nekdo na pot, pa mi ne "čutimo" kemije. Nikoli ne vemo, kdaj zamujamo lastno šolo, ki bi nam pomagala pri spremembi v sebi, da res pridemo do pravega. Ali pa nehote res zamujamo pravega. Seveda vse to ne pomeni, da sprejmemo kar vsakega, ki nam pride na pot in besno iščemo, kaj se imamo od njega naučiti. Take stvari pač čutimo v sebi- kot zaljubljenost, simpatijo, tisto "nekaj", kar nas vleče k nekomu.
Vesolje nam bo poslalo in obdržali bomo tistega partnerja, ki nam je namenjen. Vsi ostali, ki pridejo in gredo, so tu zato, da nas nečesa naučijo v življenju, da nas v nekem smislu izzovejo. Morda nam je trenutni namenjen zato, da iz sebe očistimo ljubosumje.... nesamostojnost....
Človek mora biti sam zase celota, se naučiti energijo dobivati iz vesolja sam. Šele potem lahko dve osebi čudovito živita skupaj- ena OB drugi in ne ena NA drugi. In če se ena odmakne, druga še vedno stoji pokonci! In nihče se ne čuti izkoriščanega, izčrpanega, uporabljenega, obe lahko "dihata", nihče ne visi na drugem, nihče ni odvisen od prisotnosti drugega..
Oba imata energije dovolj, in ta se lahko prepleta in plemeniti.. Nihče ni VEČ, nihče ni MANJ.
In če smo celota, svobodni, in če je tak tudi naš partner, ga sprejemamo takega kot je, ker ne iščemo na njem in od njega stvari, ki bi jih sami radi imeli.
Partnerstvo je komplicirana stvar, ker ga pogosto narobe dojemamo. Paradoks pa je ta, da šele ko znamo živeti popolnoma samostojno, brez partnerja, dobimo res tistega tapravega, ki "nam leže na dušo" !
Enaki principi veljajo tudi za prijateljstvo. Od nobene osebe naj ne bi bili odvisni, družili naj bi se s tistimi, ki nam lepšajo življenje ....
|
|
krtačka
Datum prijave: 03.08.2009
Sporočil: 269
|
ne zdi se mi slaba ideja, da mu pokažeš svoja pisanja. enkrat mu pusti odprt računalnik na tej strani (in če zdaj to bereš, kolega, bi ti moralo biti jasno, da je tvoja deklica nesrečna).
ker mislim, da te noče poslušat. pomemben je zdaj tu vzrok.
če te noče poslušat in se noče pogovarjat, ker mu je vseeno za tvoje skrbi - pejt narazen, parnerja bi moralo zanimati, kaj te tare in naj bi ti skušal pomagati težave rešiti, sploh če je on vzrok.
če ve, kaj te moti, a se noče pogovarjat, ga je mogoče sram. lahko te vara, je homoseksualec, živi pač življenje, v katerem ti nimaš več vloge. pejt narazen.
če se noče pogovarjat, ker se nikoli ni znal pogovarjat - sprijazni se ali pejt narazen.
nekako vse vodi do istega nasveta...premlada si pač, da bi bila naveličana partnerja. lepo se razidita in bodi spet vesela in se podaj v raziskovanje sveta, tokrat kot svobodna dušica.
(ker zdaj nisi, sploh če imaš to situacijo - zate mu ni, lasti si te pa vseeno)
|
|
Sara_
Datum prijave: 14.01.2010
Sporočil: 297
|
Enapupa, zanima me kako si rešila stvari? Si že kaj ukrepala v zvezi s tvojim problemom?
|
|
Jacke
Datum prijave: 13.04.2010
Sporočil: 135
|
70% ljudi ima enake težave... nekaj srečkovičev je, ki se najdejo pravi in se pogovarjajo...
pogovor....v pravem trenutku je važen....
[Število urejanj članka: 1, zadnje urejanje 19.04.2010 ob 15:09.]
|
Obdelujem...
