Svoboda za spol?

Spola sta si bližje kot kdajkoli. Priznavamo celo celo vrsto vmesnih postaj med spoloma. Zelo smo svobodni, lahko uresničujemo ta ali oni del identitete, spolne ali kake druge. Človek bi si mislil, da prinese svoboda tudi srečo. A tudi na področju spolnosti ni tako.


Poglejmo za hec kako drugo področje, ki ga zanalašč ne bom imenovala z zvenečejšejšo besedo, ker nisem filozofinja, ampak samo modrica (ja, prav ste opazili. Samica od modreca je modrica. Če pa to ne govori o vpisanosti patriarhalne družbene ureditve v jezik .... ). Torej, kako se človek počuti v svetu? Vzemimo enega tlačana: ob svitu vstane, gara do mraka, vmes poje malo močnika in spije kak liter bevande. V nedeljo gre v cerkev, kjer se ima še kar fino, sploh, ker se spomni, da ga po smrti čaka pa res fajn življenje, saj je pošten, delaven, veren. Cerkvi da desetino, gospodarju še neki delež, morda še hčerko pred njeno poročno nočjo. Bolj ali manj ima življenje vpeto v ogrado, v neki ustaljen tok, ki ga določa, in mu tudi v primeru, da ima te težnje, ne dovoljuje kaj prida razmišljanja. Življenje tlačanke je najbrž še bolj omejeno, saj jo poleg vseh ostalih nadvladovalcev obvladuje tudi njen zakonski mož. Še najbolj svobodna je tista, ki se odloči za samostan, pa naj se še tako paradoksalno sliši. Slika je precej poenostavljena, ampak tako potrebujemo za tale eksperiment.

Tile tlačani najbrž niso bili srečni, so pa imeli svoje karnevalske momente, pa obljubo boljšega življenja po smrti. Predvsem pa niso imeli časa za razmišljanje o svoji ne-sreči in ne-svobodi.


Potem pa se pojavi v meščanskem okolju tip, ki ima vsega dovolj, je sit, lepo oblečen, spi na mehkem, najbrž tudi ženske zlahka dobi, odpotuje lahko kamorkoli na tem svetu... Poleg vseh svoboščin si omisli še svobodo, popolno svobodo misli. Glavo odpre v vesolje. Si ga lahko predstavljate? Vesolje, namreč. Je prazno? Je polno? Je polno praznega? Kaj lahko iz njega prileti v odprto glavo? Pa recimo, da je vesolje res vesoljni svet, univerzum - čisto vse in nič. No, to pač lahko pade v glavo našega odprtega človeka. Ko nekaj takega izveš kot srednješolec, te zelo vrže iz tira. Potem se dokoplješ do malo bolj prijazne ideje, da je uporabnost sklede v njenem praznini in lažje sprejmeš, da stvari padajo vate iz strašljive svobode.

No, pa pojdimo zdaj že enkrat k spolu. Ko človk ugotovi, da spol in z njim spolne preference niso v celoti nekaj, v kar se rodimo, ampak prej nekaj, kar je treba v sebi najti, je spet vržen v brezno izbire. Od modre za fantke in lezbijke do rožnate za punčke in geje je precej odtenkov vijoličaste.

Imamo torej vso svobodo (vsaj v misli, zavedam se neverjetne nestrpnosti do ne-strogo-hetero ljudi, ki smo ji priča tudi v tem skoraj rajskem podalpskem kotičku) in znanje, da bi se končno zares razumeli. Moški in ženske, namreč. Pa ni ravno tako, ne? Zakaj vendar ne? Ker smo svobodni samo v glavi ali celo le na papirju, v srcu pa ne? Ker nimamo posluha za sočloveka, ne glede na spol in spolno preferenco? Nesposobnost komunikacije morda sploh nima zveze s spolom.

V katerem grmu tiči zajec? Zakaj si Japonci hodijo kupovat žene na Filipine (mogoče zgolj z nasmehom in obljubo udobnega življenja) in Slovenci na Tajsko? Kam si hodijo ženske vseh barv kupovat može? V Afriko, najbrž. Si hodijo moški kupovat može in ženske žene ali je to heteronormativno obnašanje?
Zakaj obstaja spolno nadlegovanje na delovnem mestu, recimo? Od kod, bes jih plentaj, vzniknejo fritzli?

Za danes se pridružujem mnenju, da je bila seksualna revolucija en velik nateg.