Sredi gora

Sem se odločil vseeno tole zgodbo še na blog dati. Nadaljevanje pa, upam, spišem kmalu:

<meta http-equiv="Content-Type" content="text/html; charset=utf-8" /><meta name="ProgId" content="Word.Document" /><meta name="Generator" content="Microsoft Word 11" /><meta name="Originator" content="Microsoft Word 11" />

Sopla sva po strmini navzgor. Potne srage so ji stale na čelu; znoj, ki je vsled težnosti drsel navzdol, se je združeval v drobne kapljice, ki so se zbirale na konici njenega prifrknjenega noska in ji neprestano kapljale z obraza.

Malce se zaustaviva. Napor je kar velik. Tako kot strmina. Zazrem se nazaj. Pod nama se blešči jezerce. Kot majhno očesce velikana, ki nama žmrka. Tu in tam  nama veter prinese zvoke vode, ki se z ledenika, z glasnim šumenjem izliva na jezersko gladino.

Naprej bo treba, čeprav se ne mudi. Za prevalom, ki naju čaka par korakov višje, se teren strmo spušča. Tako strmo, da je potrebna res maksimalna previdnost, da človeka ne odnese v globino. Potem je hoja manj naporna, vendar mnogo bolj zahtevna. Ampak najin cilj tokrat niso poličke nad tistimi strašljivimi globinami ampak vrh gore na najini levi. Kreneva dalje.

Še nekaj korakov….. Teren se je zožil v nekaj grapi podobnega. Pogled čez »rob«, na drugo stran je precej divji, zadaj pa naju itaq čaka hladna senčka.

Še dobro, da sva na vrhu. Objame naju prijeten hlad in po nekaj korakih se ob potki ponujajo mehke blazinice trav, ki kar vabijo k počitku. Malo se nadihava, saj imava časa za hojo še na pretek. Pravzaprav hoje sploh ne bo več veliko. Vrh naju čaka dober streljaj naprej. Le še spustiti se morava nekaj metrov, potem pa se po brezpotju, čez mehke trave, dvigneva na vrh.

Nahrbtnike sva pustila kar spodaj, ob jezercu, oblečena pa sva povsem poletno lahkotno. Jaz v kratkih hlačah, ona si je privoščila tisto svoje kratko krilce, ki več odkriva, kot zakriva in planincem, ki jih srečujeva, dviguje pritisk, planinkam pa pušča v očeh odseve ali zavidanja in ljubosumja ali pa, pri kakšni, tudi občudujočega pogleda. ONA je pravi cukrček. Pravi zakladek, na katerega sem ponosen vedno, kadar se z njo pojavljam naokrog.

Njene dolge, lepo oblikovane noge vedno vlečejo občudujoče poglede moške in ženske populacije. Ravno pravšnje so…po mojem okusu. Dooolge, ne predebele pa tudi paličice ne. Ki se nadaljujejo v tako privlačno ritko, da sem prepričan, da si ga potem marsikateri potrebnež doma, potem ko naju sreča, vrže na roke ob spominu na božansko bitjece, ki ga je srečal pred kratkim. Vsekakor bolje, zamišljati si te božanske nogice in ritko, odeto v mini krilce, pod katerim največkrat ni ničesar, kar bi bilo blagu podobnega, pač pa samo ena vlažna, sočna muca, ki kar vabi človeka, da se zarije v njene globine, kakor pa metat si ga na roke ob kakšnih porničih, ki potem samo zbegajo človeka, da sploh več ne ve, kaj je reala in kaj virtuala.

Njena postava je kot postava manekenke…sicer ne presuha ampak daleč od tega, da bi lahko rekel, da ima kaj odvečne maščobe na sebi. Prsi, kot si jih samo lahko želim. Za dobro, zelo odprto pest velika je ena. No, da dobro sede v roko, jaz pravim. Več bi me motilo.

Najbolj na njenem lepo oblikovanem, zapeljivem obrazu, me privlačijo njene modre očke, ki znajo človeka tako seksi zapeljevat, da se ti kar rola….. čez obraz pa ji padajo dolgi, svetli lasje.

Najine riti »vrževa« v trave ob poti. Skoraj da tik ob prevalu sva, tako da na tisto stran, od koder sva prišla ne vidiva več, kot na dlani pa nama je pogled na široko in dolgo steno, sredi katere se po njenih poličkah pne pot nad vrtoglavimi prepadi. Jutri bova prečila to steno, danes pa je najin cilj tale zaobljen vrh nad nama.

Tesno drug drugega sediva in začuda je njeno stegno prijetno hladno, ko se dotika mojih razgretih nog. Nagajivo me pogleda in mi svojo dlan položi na moje mednožje. Čeprav sem nekoliko utrujen, mi tisočero mravljinčkov še isti trenutek spreleti telo. Samo nasmehnem se in jo z levico pogladim po njenih dolgih, ravnih laseh. Še dobro da je blond, sicer bi imela še bolj vroče, kot sicer že so. Še dobro, da sva v senčki. Malo se bova nadihala, nato narediva še tistih petsto metrov pa bova na cilju.

Njeni prstki se pritipajo do mojega malega, ki takoj plane kvišku. Z roko mi seže v hlačnico in ga potegne kar ob mojem bedru na plano. Dolgi, počasni potegi mi pohotnika samo še ojačajo. Na precej izpostavljenem mestu sva in če kdo pride mimo, bo imel kaj videt. Nad prepadno stranjo imam kontrolo, saj se daleč naprej vidi, če bi kdo prihajal. Bolj delikatna je južna stran, saj se potka skoraj takoj od naju preveša v preval na drugo stran.

Tudi jaz ne zdržim, da ji ne bi položil dlani na stegno. Počasi drsim naprej, nazaj. Tu in tam se, kot slučajno, malo podrgnem po njenem ščegiju in mali miškici. Kar skozi hlačke, ki kmalu postanejo mokre..Glasovi, ki prihajajo izza ovinka me sploh ne zdramijo in tudi ona mi malega žuli kot za stavo. Naenkrat se pred nama pojavi moški. Tam, okrog dobrih petdeset. Samo glavo nerodno obrne stran. Še pozdraviti ne utegne in že je tik ob nama. Moj pohotnik roma nazaj v hlače in vstati moram, da dedca spustim po potki mimo. Nekaj samo zamrmra, da ga ni razumeti in že je mimo naju. Smehljaje gledava za njim, kako nerodno stopa po strmini navzdol. Potem se kar naenkrat ustavi in bulji nazaj proti nama. »Moja« vidi pohotnega dedca, kako bulji in se z glavo skloni k mojemu naročju in simulira »pušenje«. Ritko ima visoko privzdignjeno in od spodaj, koder moški stoji, verjamem, da je kaj videti.  Z glavo niha gor in dol, dedcu pa postane nerodno in se odpravi dalje. Moja se glasno in prešerno nasmeji in sede nazaj poleg mene. Nekaj časa opazujeva možakarja, kako se počasi oddaljuje in izgine za skalami. Čez nekaj minut ga zagledava precej daleč naprej in pojava miruje, se ne giblje več. Radovedno vzamem v roke mojega digitalca z močnim zoomom in pogledam skozi leče. Hehe – tip si ga meče na roke. Sredi poličk se je vsedel na tla in si ga trese, da ga je užitek gledat.