1. Igra solz

(zgodbica je še v nastajanju, se oproščam počasnosti)

Imate 2 vstopnici za ob 9-h? je zadihano vprašal Tomaž.

Ja, ni gužve. Osemsto tolarjev, mu je odgovorila biljeterka. Sedežni red ne velja. Izvolite. Hvala in nasvidenje.

Karte je pospravil in odšel k Tanji.

Tanja je stanovala v Zeleni jami. V stari pritlični hiši je stanovala skupaj s cimro. Nič posebnega ni bila, v bistvu je bila mala miška. Preživljala je krizo, krizo sredi študija. Tomaž, poznala ste še iz srednje šole, ji je bil edini pravi prijatelj.

Din Don, je zadonelo. Tomaž je bil na vratih.

Je ratalo?

Seveda! Kavoli, če pa po treh tednih ne dobiš karte, je nekoliko nejevoljno dejal. Potem pa me kino Kompas še nekaj časa ne bo videl!

Dej nehaj! Koliko manjka - dobra ura. Samo se preoblečem.

Ura in sedemnajst minut!

Tomaž je bil tudi zgubljeni tič. V bistvu ga je Tanja pogubljala, oz. bolje rečeno, njun čudno definiran odnos. Sredi dvajsetih let bi si lahko že uredil življenje, a zmede ni bilo videti konca. Bila sta več kot prijatelja, a nista bila ljubimca. Imela sta se rada, a nista se ljubila. Bila sta skupaj, a mnogo stvari ju je razdvajalo. Ne tič ne miš!

S trolo sta se pripeljala do kolodvora. Kinodvorana je bila polna, a ne nabito polna. Trije tedni predstav so naredili svoje. ...

Ti je bil všeč? je vprašala Tanja.

Hmm... je zamrmral. Razmišljal in iskal prave besede, da ne bi vsega pokvaril. Glede na vso to reklamo in vik in krik me je presenetil film. Nisem tega pričakoval.

Jaz tudi ne, in razmišljala ali je ona ali on predlagal ogled. Me pospremiš domov?

Ni 'blema!