Ne maram igric... Razen seksualnih.

Kako jih ne maram, igric. Tudi takle blog je seveda igrica: razkažem svoj ego, ob tem pa lahko še komu, ki me prepozna, kaj sporočim, med vrsticami. Sicer tega dotični menda ne bo razumel, če je moškega spola. Tako pravijo. Navaden seksisitičen stereotip, kaj pa.

Sem zelo proti igricam, razen tistim, ki so strogo seksualne narave, ha. Te so najbolj neškodljive in so prav zabavne. Včasih je zanje dovolj eden. Moja priljubljena fantazija se je napajala v onihle srednjeveških pastorelah, kjer se vitez ali duhovnik polasti mlade, v ljubezni razočarane pastirice. Ta pastirica sem seveda jaz. Vitez/duhovnik pa moj lepi partner, ki pa tega ne ve. Zato je za to igrico dovolj eden, torej ena. Igriva fantazija vsak moj gib preobrazi v pokoravanje iz strahospoštovanja do višjega po socialnem statusu (in potlačene naslade), mojemu dragemu vitezu pa se bo zdelo, da sem samo malce zaspana nocoj. Nekaj zelo sladkega je v predaji in občutku nadvladanosti. V seksu, seveda. Povsod drugje je nadvladanost grenka.