Erotične zgodbice Mojce P.: Globoko grlo

17. del: Sami sva, jaz in ona, čeprav je moja, ji imena ne poznam.

 

Božam jo,
to mehko kožo,
ki tako rada jo imam.
In res ne vem, če greh je, ko začutim,
kakor, da poljublja mi srce
in ne vem, ali bi s tem pokvarila vse,
če ji rečem: ljubim te.

»Oho, ho, to pa je nekaj novega! Kako globoko! A razsvetli me malo, moja gorska roža, komu je posvečeno tole besedilo? Obljubila si, da bo zame…«

»Saj, tudi je, ljubi moj. Kaj res ne razumeš?  Saj si me ti naučil ljubiti svoje telo. Obe sva tvoji. Včasih, ko odletiš na misijo, sem tako otožna in tako… sama s sabo.«

»Oh, saj to je preveč za moje ubogo srce! Saj veš, da sem te razumel, ljubica. Hotel sem le slišati to iz tvojih ust. Pesem je čudovita. Moral jo bom nemudoma predvajati.«

 Bil je ganjen.

»Najprej bom z novico razveselil presvetlega Vitranca. Vključil bom trifon, komunikacija bo zaenkrat samo med nami tremi. Ne zameri, če sem tako ljubosumen na tvojo stvaritev  in ljubim te, popek.«

Zaljubljeni mož je vklopil napravo in v prostoru nad ekranom se je zmaterializirala podoba njhovega ljubega vodje.
Moška sta izmenjala  pozdravni protokol, potem pa je Kekec prešel na predmet njihovega snidenja: poezijo.

»Torej je vstopila tudi v vašo hišo! Kako sem vesel! Ta moda nam dobrohotno grozi, da bo obsedla cel planet in res se spodobi, da končno tudi vaša ugledna hiša prispeva svoj delež.«

»Res je in srečna sva torej, da vas lahko povabiva h krstni izvedbi njenega prvega dela.«

Z roko je pokazal na Mojco, ki je ponosno zravnana sedela na zofi iz irhovine, pripravljena s svojo malo plunko.

»Prosim, se je nežno oglasil Vitranc.«

Spet je zazvenela mila pesem, tokrat še bolj občuteno.
»To je čudovito. Kako sem srečen, da so si ustvarile ta krasni novi hobi.«
»Saj, kdo bi razumel ta klonirana ženska bitja. Popolno ustvarjena telesa, visoko razviti  duhovi, pa še kar poskušajo dodajati lastne izboljšave.  Resda se ukvarja samo z avtoerotiko. A nekje je vendarle morala začeti. In sploh ni slabo začela! To je že čisto prava lirika. Kako me je razvnela!«

» Kritika je iznašla celo nov naziv za takšno liriko -  Klonika: naivno čuteča, globoko izpovedna in aplicirana na vzbujanje moških hormonov.«
»Klonika! Res posrečeno.«
»Prosim, da takoj vklopite medkontinentalne transmitorje. To krasoto morajo slišati vsi.«
Medtem, ko je pripravljal napravo, se je spomnil, da jima pravzaprav ni treba tako hiteti.
»Ljuba rožica, si sploh pripravljena na to? Boš zmogla?  Si kaj jedla?«
»To vse, da, Kekec! Le… lačna sem pa res… malo.«
»Ja, ljubi bog! Lačna si?«
Sklenil je roki, zakrožil z očmi in zraven ljubko zacvilil.
»Da, od zajtrka nisem še nič zaužila. Vadila sem tole pesmico za tvoj prihod in nisem…«
»Za to morava vendarle najprej poskrbeti. Katere snovi ti pa manjka, deklič?«
Samo nekaj trenutkov je trajalo, da si je odtipkala željene podatke na digitalni zapestnici.
»Beljakovine.«
»Saj veš, da lahko za to nemudoma poskrbiva?! In naravna beljakovina je zate najboljša. Tudi to veš, ne?!«
Samo prikimala je in oči so se ji zasvetile.
»Zmeraj si bila tako pametna. Pridi k meni.«

Ko je gola stopala po mehki preprogi, ga je nehote znova osupnila njena lepota. Vsak delček njenega telesa je bil čista popolnost in ti sinji očki, bistri kot dve jezerci. Imela je prav, da je pela sebi, svoji vrtnici. Bog, kako sta brhki!»Pridi sem, k mojim nogam in kar sama si pripravi, krasna hči planin! Bo 'koj, boš videla. Naj zdaj še meni zapoje tvoje globoko grlo.«

---