Ali tako imenovani snuff filmi res obstajajo?

Tokrat bomo govorili o tako imenovanih snuff filmih, se pravi o privatnih porno posnetkih, kjer bi naj žensko na koncu ubili tudi v resnici. Branje odsvetujemo bolj občutljivim obiskovalcem.

Začnimo s filmom Amateur Porn Star Killer

Temna noč, mladenka ob cesti in neznanec, ki jo povabi v avto. Ker je neumna, povabilo sprejme in vstopi v pekel. Pred kamero psihopata, ki hoče posneti tako imenovani snuff film. Film, kjer igralka umre tudi v resnici. Takoj po seksu, ali še bolje, kar med seksom. Brez posebnih efektov in trikov. Zares in v živo. In poba naj bi to počel tudi v resnici. Svoje filme naj bi potem skril v škatle originalnih videokaset po raznih ameriških videotekah. V škatle starejših in manj znanih filmov, ki si jih izposodi zelo majhno število ljudi. Njegova roba naj bi postala kultna, nekatere videoteke pa naj bi jo še vedno izposojale pod pultom. Če vse skupaj drži, je seveda drugo vprašanje. Če so bili njegovi posnetki resnični, pa prav tako ostaja velika skrivnost. Problem snuffa je namreč v tem, da je težko dokazljiv. Da se nikoli ne ve, če ne gre dejansko le za trik. Le za posebne efekte in igro.

Igralec Charlie Sheen naj bi našel snuff film

Le vprašajte igralca Charliea Sheena, velikega ljubitelja porno filmov, ki je enega izmed domnevnih snuffov prijavil policiji, potem pa se je izkazalo, da je šlo le za zelo prepričljivo epizodo kultne japonske serije The Guinea Pig Films. Za zelo mazohistične posnetke mesarjenja žensk, kjer se skorajda ne vidi, da gre le za posebne efekte. Ali pa režiserja Ruggera Deodata, ki se je moral zavoljo svojega filma Cannibal Holocaust zagovarjati celo na sodišču, kjer je seveda prav tako dokazal, da je šlo le za efekte in da niso v resnici ubili ali poškodovali nikogar. Šlo je namreč za kanibalski filmček, kjer so nekemu moškemu v živo odrezali penis, ženski pa isto storili s prsmi.

So snuff filmi le potegavščina?

So torej snuff filmi le izmišljotina, le urbana legenda, le bolna želja posameznikov, ki bi ob tem res uživali? Zaenkrat pravih dokazov še ni, filmski efekti pa so tako dovršeni, da kot za šalo zabrišejo mejo med realnostjo in fikcijo. Morda bi verjel znanemu pornografu Larryju Flyntu, ki se je pred leti hvalil, da poseduje čisto pravi snuff film. Toda po drugi strani lahko prav Larry manipulira z mediji in si je vse skupaj izmislil le za lastno publiciteto. Pri mnogih grozljivkah, še posebej pri tistih kanibalskih in seksualno zelo eksplicitnih, ki so jih na veliko snemali v Italiji, človek res pomisli, da gre za resnico. Da so nekomu res odrezali penis in da so kakšno žensko resnično ubili in posilili. Toda na koncu se izkaže, da je le film. Le prebrisana provokacija. Če ste videli kak film Herschella Gordona Lewisa, potem prav tako sumite, da je šlo zares. Da je psihopat res zverinsko ubil svojo žrtve in da so bila čreva prava. Da ni bilo posebnih efektov in da bi morali Lewisa že zdavnaj zapreti.

Japonski porno masakri

In potem so tu še zloglasni The Guinea Pig filmi, za katere prav tako komaj verjamemo, da so le filmi. Da vse te Japonke res niso razkosali ter zverinsko posilili ter pobili. Isto pomislimo tudi ob filmih Takashija Miikea, kjer je nasilje tako zelo grafično, da skorajda ne more biti zaigrano. Kjer nož in igle v golo telo ženske zarežejo tako zelo realno, da nas zaboli želodec. Pa vendar, vse to so le filmi. Le fikcija. Le divje fantazije režiserjev, ki obvladajo svoj posel. Michael Myers in Jason Voorhees sta mala malica. Tam se dobro vidi, da je vse skupaj le posebni efekt. Pri Pigih se tega ne vidi. Tam dobesedno osupnemo in ne moremo verjeti, kaj se dogaja pred našimi očmi. Tako močno, da res pomislimo, da ni šlo za filmske trike.

Zloglasni morilec Charles Manson

Prvi snuff film naj bi posnel zloglasni Charles Manson. Ker ga niso nikoli našli, je zadeva seveda le urbani mit. In prav od Mansona dalje so snuff filmi postali zanimivi. Tako zelo, da so jih nekateri morda res posneli in jih skrili na podoben način kot junak zgoraj omenjenega filma. Zagotovo obstajajo tudi posnetki iz vojne v bivši Jugoslaviji. Posnetki, kjer so vojaki klali in posiljevali ženske. Ali pa posnetki iz Afrike, kjer so se šli rasizem in se perverzno izživljali nad temnopoltimi. Toda temu ne bi rekel snuff, temu bi rekel svinjarija. Snuff je načrtno posnet pornič, kjer žensko na koncu ubijejo ter zverinsko mučijo. No ja, ne nujno pornič, vsekakor pa mučenje in smrt brez možnosti za rešitev. V želji po zaslužku in distribuciji, seveda. Prav zato tudi zloglasni umor predsednika Kennedyja, ali če hočete, nič manj zloglasni umor Sadama Huseina, nista snuff, pa četudi žrtev pred kamero res ubijejo. Prav tako za snuff ne bi mogli označiti posnetkov umorov, ki so si ji za lastne namene privoščili kakšni serijski morilci. Snuff je posnet z drugačnim namenom. Za kupca, ki ga naroči in uživa med gledanjem mučenja ter seksa.

Snuff na filmu

Jasno, snuff je zanimal tudi mnoge filmarje, ki so se tematike lotili na različne načine. Najbolj zloglasno v filmih Peeping Tom, Hardcore, Cannibal Holocaust, Videodrome, 8mm, Vacancy, Hostel, Tesis, Strange Days in recimo Urban Legends: Final Cut. Toda to so le filmi. Filmi pa niso noben dokaz, da stvar obstaja tudi v resnici. In resnica je bila najbližje pri ruskih privatnih posnetkih otroške pornografije ter posilstev, ki so jih na veliko iskali tudi policisti. Pravih dokazov seveda ni bilo, kar pomeni, da se spet ni točno vedelo, če je šlo zares, ali le za bolne ideje kvazi filmarjev. In potem je tu še serija Faces of Death, kjer so prikazovali resnične nesreče raznih ljudi. Zelo blizu snuffu, pa čeprav se je kasneje pri mnogih najbolj šokantnih posnetkih izkazalo, da je šlo le za trik. Le za spretno manipulacijo z gledalci. Dokaza o pravem snuff filmu torej zaenkrat še ni, kar je seveda dobro, saj si niti ne predstavljam, da bi nekoga to resnično rajcalo in da bi šla roba za med. Me pa vseeno močno skrbi trend v pornografiji, kjer je vse več nasilja. Vse več grobih sekvenc, ki mejijo ne mučenje. In če to tako močno rajca potencialne kupce, pravi snuff seveda ni več daleč.